Kolega lovac iz Slovenije Dejan Poljanšek kad napiše priču iz lova, u pravilu nas drži zainteresiranim od početka do kraja. Tako je i ova njegova ispovjed s lova na medvjeda, trodnevno traženje, prijeđenih 13 kilometara po visokom snijegu i na koncu pronalaženje i rješavanje muke medvjeda od 223 kilograma, koju vam donosimo u potpunosti bez korekcije u nastavku.
Pred dvema dnevoma v torek zvečer pokliče kolega iz moje LD, da je streljal ob 18h medveda, vendar ni obležal. Po pregledu nastrela mi je sporočil, da naj bi na nastrelu bila vsebina vampov. Dogovoriva se, da zgodaj zjutraj greva pogledat nastrel. Na tem območju je bilo še nekaj snega, predvsem tam, kjer je veter naredil zamete. Pes takoj poprime sled. Po vseh indicih, da je medved zadet v mehko, sem pričakoval, da ne bo daleč, vendar razplet dogodkov je bil drugačen.
Medved je prečkal vse smrekove sestoje, kateri so v tistem predelu. Ker so bile nekje razmere zaradi zametov obupne, se nisem upal spustiti psa iz jermena kot ponavadi, ker bi psa medved z lahkoto ubil, ker je psu pobeg onemogočen.
Sledimo celo dopoldne, vsake toliko časa kri, medvedove sledi pa ni konca. Gps pokaže že več kot osem kilometrov in prečkamo sosednje lovisče Begunje in pridemo že v državno lovišče Ljubljanski vrh. Pes postane nemiren, začne se oglašat v smrekovem sestoju, znak, da je medved blizu.Res pridemo do njegovega ležišča.
Medved nas je začutil in odskočil. Po sledi nadaljujemo, vendar ugotovim, da je škoda nadaljevati, ker ga samo preganjamo in s tem ne bo uspeha. Ura je že krepko popoldan, prekinem iskanje in odločim, da nadaljujemo naslednji dan. Čas je na naši strani, dlje bo preteklo, bolj se mu bo rana razbolela in več imamo možnosti, da ga rešimo muk.
Zgodaj zjutraj se dobimo na dogovorjenem mestu na Pokojišču. Sled nadaljujemo, kjer smo včeraj končali. Zopet tečejo ure, medved pa gre in ni konca. Malo že obupujemo, ko pridemo do mladega smrekovega nasada. Max nakaže, da je medved zopet v bližini. Večkrat preverjam veter, da ne bi bilo kakšnih presenečenj. Nobeden si ne more tega prestavljati, razen tistih, ki so bili z menoj, kakšen je občutek, da je vse zasneženo, zameti, da ne vidiš par metrov, psa ne smem spustiti in naju s psom loči edino sledni jermen! Pred nami nekje v gostem, pa čaka preko 200kg ranjena zver.
Pridemo do kraja, kjer je hotel medved počivat. Povem, kolegoma, da pričakujem, da bomo prišli kmalu do njega. Pes postane zelo nemiren z visokim nosom nakazuje in se začne oglašati. V smrekovih sestojih je bilo polno jelenjadi, katera odskakuje pred nami.Sprašujem se, ga moti to, vendar pes po sledi vleče naprej, kot nor. Pridemo do ležišča, tistega pravega, vse razkopano, raztrgana debla…
Hitro z roko preverim toploto v ležišču in okolico, ugotovim, da je medved odskočil pred nami. Medved naj bi šel v smeri strelcev, vendar strela ni. Pes nori na sledi, spustiti ga ne upam. Spremljevalcu Francitu rečem, naj gre po sledu za medvedom, ker s psom je preveč” galame”, vendar naj po 500m odneha. Vseeno spustim psa, poči strel! Ostalo je na posnetku. Prehodili smo 13km, zadet nizko, predel trebuha pred stegni. Nobenih poškodb želodca ali črev. Medved samec 223 kg.
Dvodnevno mukotrpno iskanje se je le končno končalo. Medved je bil rešen muk.
Foto: Dejan Poljanšek
Kolega je na kraju konstatirao i na žalost potvrdio ono čemu smo svi mi svjedoci u našim lovačkim društvima:
Zanimivo, da od ca. 80 članov LD so prišli na pomoč le štirje( za zapirat). Pit in jest, ko je medved bil pripeljan v hladilnico pa vsaj 25.